Cerkev sv. Filipa in Jakoba je kulturni spomenik. V pisnih virih se prvič omenja leta 1251. Prvotna cerkev je bila lesena, imela je raven strop in zvonik. Sedanja stavba je nastala leta 1907, ko so prejšnjo obnovili in povečali. Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, nižji prezbiterij in zvonik ob južni fasadi. Zanimivo je tudi, da je na južni strani cerkve vzidan žrtvenik, posvečen bogu Marsu. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Cerkev s. Egidija v Kočnem se prvič omenja leta 1545. To je značilna taborska cerkev z obzidjem. Gradnja sodi v čas, ko se je začela gradnja podružničnih cerkva. Kasneje je bila večkrat obnovljena, nazadnje med leti 1900 in 1903. Cerkev je enoladijska z zvonikom pred vhodno fasado. Zunanjost cerkve je preprosta. Glavni oltar s stebriščno arhitekturo je tipično baročen. Med opremo cerkve so dela Mihaela Pogačnika, Franca Zemlika in Jožefa Strauba, ki sodijo v čas prve polovice 18. stoletja. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Cerkev je bila zgrajena leta 1934. Denar za izgradnjo in za nakup zemljišča je podarila Neža Tkavc, izseljenka iz Bostona v ZDA. Za njeno vzdrževanje je kupila še štiri orale gozda, od koder so črpali les. Leta 1986 je cerkev dobila novi zvon, saj so starega med 2. svetovno vojno zaplenili Nemci. Zvon je blagoslovil škof Vekoslav Grmič. Drugi zvon so namestili dve leti kasneje, leta 1988. Cerkev je bila prenovljena in povečana leta 1991. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Pohodniška pot je nastala kot izziv, kako povezati kraje krajevne skupnosti Laporje. Idejo je kar nekaj čas snoval predsednik KS Laporje, Štefan Otorepec. Pri realizaciji pa je s svojim strokovnim znanjem pomagal Marjan Mally. Veliko ur prostovoljnega dela so v pripravo poti vložili tudi člani TD Laporje. LPP poteka med gozdovi in travniki v Laporju in bližnji okolici. Začne se v središču vasi, kjer stoji informativna tabla Laporske pohodniške poti. Pot poteka v dveh krožnih smereh – vzhodni in zahodni. Pot je označena, ob njej pa so številne kulturne in naravne znamenitosti, ki so predstavljene in označene na zemljevidu. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Senegačnikova cimprača je ohranila značilno prvotno podobo, pod eno streho so združeni bivalni in gospodarski prostori. Cimpračo so zgradili sredi 19. stoletja. Osnovni gradbeni material so hrastovi tramovi, ki so v notranjosti hiše prekriti s trstiko in ometom. Prvotno je bila streha krita s slamo, kasneje so jo prekrili z opeko. Bivalni prostori imajo značilno razporeditev; ob vstopu v hišo je veža (lojpa), levo je “velika hiša” in iz nje vhod v “štibelc”, desno “hiška” in naravnost “črna kuhinja”. Cimprača je bila še do leta 2007 naseljena. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Kavklerjeva zidanica, ki so jo zgradili sredi 19. stoletja, stoji v Vrholah pri Laporju. V času Malih Borštnikovih srečanj so v njej uredili spominsko sobo, posvečeno Josipu Vidmarju, znanemu slovenskemu publicistu in pisatelju. Svečana otvoritev sobe je bila leta 1987. Postala je nekakšno shajališče kulturnih delavcev. Leto pred svečano otvoritvijo je v Kavklerjevi zidanici potekal pomemben simpozij o sodobni slovenski drami. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Slamnikov kozolec stoji v Kočnem ob Ložnici in je primer kozolca toplarja, ki so v tem delu Slovenije redkejši. Kozolec je grajen v leseni konstrukciji iz hrasta in pokrit z rdečo opeko ter deloma s salonitnimi ploščami. Postavili so ga leta 1884 tesarji iz Šentjurja. Za tesanje in postavitev so potrebovali tri mesece. Kozolec odlikujejo lepo izvedene lesene mreže. V preteklosti so ga uporabljali za sušenje sena, danes pa služi kot prostor, kjer shranjujejo kmečko orodje in stroje. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
V Hošnici pri Laporju so v Oničevem gozdu leta 2003 odkrili energijski kanal, ki seva pozitivno energijo in ima zdravilno moč. Prvih sedem zdravilnih točk je odkrila gospa Jožica Onič. K sodelovanju je povabila priznane strokovnjake, med drugimi tudi radiestezista Igorja Ziernfelda, ki je ugotovil, da imajo točke v Oničevem gozdu zdravilno moč. Premer posamezne točke in njenega vpliva je od enega do deset metrov. Vse točke so označene z lesenimi tablami, na katerih je zapis, kaj zdravijo in kolikšen je čas zdravljenja. Obisk zdravilnih točk se iz leta v leto povečuje. Po pripovedi gospe Onič prihaja veliko turistov predvsem iz Avstrije in Hrvaške. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Zbirka šivalnih strojev je plod večletnega namenskega zbiranja lastnika Marjana Babiča. Nastajati je začela leta 1997. V njej se nahajajo stroji za domačo uporabo, krojaški, industrijski in pletilni stroji, ki so v zelo dobrem stanju, saj so vsi restavrirani. Več kot polovica strojev še vedno deluje in lahko z njimi šivamo. Eksponati se nahajajo v več prostorih. Proizvajalci večine strojev v zbirki so podjetja Singer, Pfaff, Howe, Dürkopp, Gritzner, Neumann, Kayser, Wertheim, Rast Gasser, Adler … (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Lesene preše so že prava redkost in prav zaradi tega so se vaščani Razgorja odločili, da jih restavrirajo in postavijo na vidno mesto. Ob postavitvi so leta 2001 zraven preše na Razgorju posadili dve lipi. Lepo obnovljena preša je mesto, kjer se vaščani družijo in preživljajo svoj prosti čas. Preša na Razgorju je hkrati domiselna različica avtobusnega postajališča. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)
Boštjan Erker se je že od malih nog rad ukvarjal z zelišči. Začel je s pripravo tinktur, kasneje pa se je navdušil še nad čaji in mazili. Pred več kot desetimi leti je začel svojo zeliščarsko pot s šestimi različnimi čaji, sedaj pa jih ima že okoli 50. Znanje črpa iz knjig in se uči pri drugih zeliščarjih, največ pa se nauči iz lastnih izkušenj. Ob zeliščnem vrtu stoji hiša zelišč, kjer lahko vidite in kupite številne proizvode, zraven ima postavljeno tudi sušilnico, saj vsa zelišča pridela sam. Številni njegovi čaji so bili nagrajeni. (Spletni vir: https://tdlaporje.si/)